Čokoladni muffini s puhastim rižem

Tole smo delali včeraj zvečer, ko nam je padel cuker.

Preprosti čokoladni muffini, narejeni iz kakava v prahu in ene banane za vlažost, potem smo dali v vsakega še košček čokolade, jih spekli, potunkali v stopljeno čokolado in povaljali v puhastem rižu. Lahko si predstavljate kako zabavni so za pojest :)

  • Share/Bookmark

Italjanska rižota kot se spodobi (recept)

Rižota je ena tistih jedi, ki se kot na primer pašta, zelo  pogosto  znajde na meniju v naših domovih. Moja mama jo je kuhala skoraj vsak teden. Ko sem se sama lotila kuhanja, sem pač ugotovila, da jo dela popolnoma drugače, narobe če že hočete. Ok, pa saj vem, da ne smem bit preveč kritična, ampak je treba povedat kaj je prava rižota in kaj je riž z čemerkoli že. In kaj me je spravilo v celo “raziskovalno fazo” o rižoti? Gordon Ramsay. V čisto vsaki njegovi oddaji svoje vajence najprej nauči kuhat rižoto… in omleto, ampak to je že drugo poglavje. Torej nekje 5, 6 let nazaj, ko sem prvič videla njegovo oddajo me je prav sprovociral in mislim, da sem tisti teden naredila kakšnih 5 rižot, da sem izpopolnila tehniko.

Torej kaj je glavna fora prave  italjanske rižote. Najprej je treba začet z rižem. Ta mora biti tipa Arborio. Arborio je sicer majhna vasica v Italiji po kateri ima riž tudi ime, ampak glavna karakteristika je, da je riž okrogel, kratek in zelo škrobast. To je osnova za pravo rižoto. AMPAK, to ni vse. Enako pomembna je tehnika.

Rižota je ena tistih jedi, ki potrebujejo vso kuharjevo pozornost.  Od trenutka, ko streseš riž v posodo, do trenutka, ko jo daš na krožnik jo je potrebno mešat. In bolj besno ko mešaš, boljša je. Ponavadi se najprej malo poduši čebulica na olivnem olju, potem pa dodamo riž. Mešamo par minut, da postekleni, potem dodamo deci belega in zopet mešamo, da se ta vpije. No, potem pa je tu še tretja pomembna sestavina – osnova. Mesna ali pa zelenjavna osnova. Ta mora biti dobro segreta, saj je pomembno, da se riž enakomerno kuha vesčas. Osnovo dodajamo po pol zajemalke na primer. Ravno toliko, da malo zalije riž, mešamo in ko se vpije dodamo novo. S tem, ko riž mešamo, se ta trka, zrno ob zrno in sprošča se škrob. Cilj je, da se tega škroba čimveč sprosti in da dobimo kremaso konsistenco, ne premokro, ne presuho. Rižoto ponavadi kuhamo okoli 20-25 minut.

Moja rižota na sliki je bila narejena z bivoljo mozzarello in pistacijo.

  • Share/Bookmark

Lešnikovo čokoladna omama (recept)

Tole torto si je zaželela moja mama za svoj rojstni dan. Zmazali smo jo v trenutku! Narejena je brez moke, z veliko čokolade in še več ljubezni.

Recept:

Testo spraviš v 23 cm velik model za torte, zato tega pomastiš in obložiš s peki papirjem.

Nad paro v posodi stopimo 150 g temne čokolade. Odstaviš, da se malo ohladi. Potem stepeš 115 g margarine skupaj s 115 gramov sladkorja dokler ne postane zmes lahka. Nato počasi dodaš 4 rumenjake – ti morajo biti segreti na sobno temperaturo. Ko je dobro premešano k zmesi dodaš stopljeno čokolado, 115 g mletih lešnikov, naribano pomarančno lupino ene pomaranče in 50 g drobtin.

V čisti posodi stepeš 4 beljake do trdega. Stepene beljake nato počasi vmešaš v čokoladno zmes in nato zliješ v pekač.  V segreti pečici na 180 stopinj pečeš torto okoli 40 minut. Ko je torta pečena jo pustiš v pekaču in pokriješ z dobro navlaženo kuhinjsko krpo. Ko se shladi daš torto iz pekača.

Posebej zmešaš marelično ali slivovo marmelado z nekaj vode, da postane bolj redka nato z maso bogato pomažeš po torti. Potem narediš preliv iz 150 g črne čokolade in 50 g margarine. To dobro stopiš in počakaš da se malo shladi in malo zgosti potem pa s tem namažeš torto, po vrhu pa posuješ strte lešnike.

  • Share/Bookmark

Moja bruschetta z lososom (recept)

Takšno, ali pa malce drugačno bruschetto rada pripravim kot prigrizek ali pa predjed. Uporabim listnato testo namesto kruha potem pa gor naložim karkoli že imam v hladilniku. No in tokrat mi je ostalo nekaj lososa, približno 150 g.

Za tale recept sem ga dala na kocke in potem za dobre pol ure v marinado narejeno iz sojine omake in 2 žličk naribanega ingverja. Testo sem razvaljala potem pa ga potrosila s sesekljanim porom,  kozjim sirom, vloženimi srčki artičok in nato nanj položila še kose lososa. Pustimo 2 centimetra roba.

Vse skupaj pečemo na nekih 220 stopinj približno 15-20 minut ozrimoa toliko da lepo porjavi. Slastno.

  • Share/Bookmark

Pizza alla Heston Blumenthal (recept)

Heston Blumenthal je verjetno prvi izmed kuharjev, ki recepte oteži. Ker je tudi kemik, preuči delovanje vseh sestavin v določenem receptu, ugotovi kaj manjka originalu in kako to izboljšati. Razišče prav vse kar se tiče določene sestavine, njihove kemične reakcije, ki se zgodijo med kuho oz. pripravo in tako dalje. Njegove tehnike pač niso za običajne gospodinje – morda za tiste, ki rade ustvarjamo in eksperimentiramo in si  vzamemo čas v kuhinji. Tale njegov recept za testo za pico je odličen, njegova priprava pa ravno ne. Splača se potrudit za kakšno res posebno priložnost, za sproti pa odsvetujem oz. priporočam kaj preprostejšega.

Potek za tole pizo je pa takšen.

Prvi dan naredimo zmes za pred-fermentacijski postopek. Potrebujemo moko s srednjo ali visoko vsebnostjo beljakovin. V italiji je označena z 00. 150 g te moke, 1/4 žličke sladu (ječmenov/pivski), 85 g vode (pravi, da je tekočine prav tako nujno tehtati), 3.5 g svežega kvasa in 1/2 žličke soli.

Slad zmešamo z vodo, ga polijemo v moko in mešamo cca. 3 minute. Potem naj mešanica počiva cca. 1 uro. Po tem dodamo kvas in sol in mešamo nadaljnih 7 minut. To zmes pokrijemo in damo v hladilnik za 12 ur, da se začne fermentacija.

Za testo potrebujemo: 350 g moke, 1/2 žličke sladu, 195g mrzle vode, 7g svežega kvasa, 1 žlička soli in pred-ferment.

Moko presejemo. Slad zmešamo v vodi in polijemo čez moko. Mešamo 4 minute in nato pustimo počivati cca. 1 uro. Po tem dodamo kvas in sol in mesimo 4 minute. Po tem dodamo pred-ferment zmes in zopet mesimo 4 minute.  Testo mora biti precej elastično in voljno. To testo razpolovimo na 4 kroglice, vsaka naj ima okoli 150 g. Te krogle damo nato vzhajat na pekač ter pokrijemo s folijo. Vzhaja naj 2 ure na toplem oz. 12 ur v hladilniku.

Preden pico oblikujemo svetujem da že dobro zagrejete pečico in sicer na najvišjo možno temperaturo. Vsako kroglo testa oblikujemo v pico na dobro pomokani podlagi. Boljše da ne valjate, saj bo šel ves zrak iz testa. Kroglo pritisnemo s prsti dober centimeter od roba in jo vrtimo ter pritiskamo. Tako se malo razvleče hkrati pa naredimo rob – cornicione. Da testo še bolj razvlečemo pritisnemo z dlanmi ob testo in vlečemo v nasprotni strani, tako da ima nekje 25 cm premera. Testo nato naložimo na peki papir, obložimo s čimerkoli pač želimo, polijemo z olivnim oljem in solnim cvetom.

Pica dobi najboljšo skorjico, če jo pečemo na glineni podlagi (kot v krušni peči) ali pa litoželezni podlagi. Heston je uporabil litoželezno ponev, jo segrel v pečici potem pa jo obrnil okoli in na njenem hrbtišču pekel. Pico je s peki papirja dal direkt na ponem. Jaz imam glineno podlago in jo porinem z loparčkom v pečico. Pica se ne sme peči več kot 2 minuti, saj se sestavine prežgejo. Baziliko naložimo na koncu.

Torej to naj bi bil recept za napolitansko testo in peka naj bi simulirala tisto v krušni peči. Moje pice so bile obložene z mozzarelo buffalo, čemažem in češnjevim paradižnikom.  Bile so najboljše doslej.

​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​

  • Share/Bookmark

Wagyu beef, Kobe beef, najboljši beef!

Tale prečudovit kos mesa pripada govedu tipa wagyu oz. wagu beef. Kaj sploh je wagyu?

Torej wagyu se nanaša družino japonskega goveda. Wa pomeni japonski in gyu pomeni krava oz. govedo. Wagyu je bil včasih na Japonskem delovno govedo. Z njim so obdelovali riževa polja, danes pa je meso tega goveda po celem svetu zelo, zelo cenjeno in precej drago. Glavni razlog je ta, da je zaradi genetske zasnove meso lepo marmorirano in vsebuje visok odstotek omega 3 in omega 6 maščobnih kislin ter nenasičenih maščob.

KobeBeefRibeye.jpg

Obstajajo legende, ki jih vsi poznamo – da so govedo mazali sakejem in mu dali piti pivo, da bi bilo meso boljše. Japonci pravijo, da pravzaprav to ni čisto tako. Pivo so jim dali piti, da bi pomaglo k njihovi prebavi oziroma, da bi jim ublažilo lakotov v času monsunov, ko ni bilo krme. Tisti sake pa so bojda uporabljali kmetje na manjših kmetijah, kjer biki niso imeli dovolj prostora za pašo pa so jih grabili krči. S sakejem so blažili bolečine saj drugega takrat niti ni bilo pri roki. Ves to pa ni baje nič ni vplivalo na samo meso. Kakorkoli, japonci so na njihove gene vplivali skozi stoletja z zelo premišljeno rejo.

Vzreja wagyuja je zelo počasna, počasi rastejo in precej so dragi za vzrejo, kajti v času rasti potrebujejo prosto pašo, preden pa se nameni v zakol ga hranijo s skrbno nadzorovanimi porcijami žitaric in koruze. Po zakolu se meso pregleda, saj mora imeti točno določeno marmoriranost. Obstaja celo lestvica po kateri ocenjujejo oz. rangirajo marmoriranost. V restavracijah se pod imenom wagyu lahko postreže le meso, ki je bilo označeno najmanj z rangom 4. Rangira se tudi do številke 9. Takšno meso doseže astronomsko visoke cene. Wagyu se v restavracijah streže tudi pod imenom Kobe beef. Kobe je pravzaprav tip wagyuja, a na japonskem so začeli označevati meso glede na regijo iz katere prihaja. Gre pa za enako genetsko zasnovo.

Pred kratkim sem si privoščila wagyu v svetovno znani restavraciji Rockpool, kjer ga spečejo na žaru na drva. Gre za nepozabno izkušnjo. Meso, je edinstvenega okusa. Masleno, sočno, samo se stopi v ustih.  Če si želi kdo pogledati recenzijo Rockpoolrestavracije in nekaj slikic, naj klikne na ta link.

  • Share/Bookmark

Galbani mozzarella

2010

Galbani Santa Lucia

Studio Arkadena

Assistant foodstylist

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Spar Vital

2009

Spar Slovenija

Fi produkcija

Food stylist

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Ne-cvrti spomladanski zavitki

​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​

Lažjo različico spomladanskih zavitkov jaz ponavadi pripravim za večerjo, kot predjed oziroma kot finger food, enkrat sem jih vzela celo na piknik. Enostavni so za pripravo in nabiti z vitamini pa še zabavno jih je skupaj sestavljat. Takšni zavitki izvirajo iz Japonske sicer pa jih postrežejo tudi v drugih azijskih deželah. Pri nas se že nekaj časa dobi rižev papir, ki niti ni tako drag. Edino vodilo pri oblikovanju takšnih zavitkov je, da mora biti vse kar boste dali noter narezano zelo, zelo tanko. Pa seveda, treba je biti potrpežljiv, če se kakšen od zavitkov strga.

Te svoje zavitke sem piripravila iz korenja, kumarice, avokada, mangota, zelene paprike in dimljenega lososa z lahko majonezo. Sicer pa jih lahko sestavite iz škampov, rakovih palčk, kakšnimi ostanki piščanca na primer, sojinimi kalčki ipd.

  • Share/Bookmark

Domači krofi so zakon! (recept)

Tradicionalno vsako leto delam krofe za pusta pa še za noč čarovnic (doma kar naenkrat tudi ta “praznik” kvalificira za krofe). Ko sem jih prvič naredila sem bila precej nezadovoljna z rezultatom, ker obstaja kar nekaj malenkosti na katere je treba paziti. Najprej pa recept. Iz navedene količine boste dobili približno deset krofov (odvisno od premera)

450 g moke, ščepec soli, 20 g svežega kvasa, 100 g sladkorja (lahko uprorabite rjavega, vendar malo manj), 60 g masla (če uporabite margarino, potem dodate malo manj vode), 4 rumenjaki, 250 ml toplega mleka, olje za cvretje

Kvasu dodamo ščepec sladkorja in ga zmehčamo. Moko presejemo in dodamo sol ter maslo, ki ga vtremo v moko. Kvasu dodamo rumenjake, preostali sladkor in mleko. Mešanico dodamo moki in zmešamo v mehko testo. Če preveč lepljivo dodamo še moke. Na toplem pustimo vzhajat slabo uro. Vzhajajo testo še enkrat dobro pregnetemo potem pa ga zvaljamo na debelino 1 cm. Ven izrežemo kroge, lahko z modelčkom ali npr. čim podobnim (skodelica, širši kozarec…). Krofe položimo na peki papir in jih pokrijemo s pomaščeno folijo. Pustimo jih na toplem, da še enkrat vzhajajo. Olje segrejemo tako, da drobtinica zacrvči – po mojih izkušnjah je na plinskih štedilnikih plin na najmanjšem ognju potem, ko je enkrat olje segreto. Če je temperatura previsoka krof prehitro porjavi, sredica pa je še surova oziroma se vrhnja plast loči od ostalega (postane krof votel). Te krofe sem napolnila z vanilijevim pudingom, jih namočila v razstopljen čokoladni preliv in posula s čokoladnimi ostružki ter mandlji. Super so.

picture161.png

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »