Robert DeNiro ve, kako se dobro jé (Nobu)

Robert DeNiro je tega in tega leta vkorakal v restavracijo Matsuhisa na Beverly Hillsu in mu je bila japonska hrana s pridihom Južne Amerike tako zelo všeč, da se je z glavnim kuharjem dogovoril za biznis. Govorim o kuharju Nobuyuki Matsuhisa in če vam to nič ne pove, potem vam bo ime Nobu, ki je ime te dotične restavracije. Torej od takrat dalje sta DeNiro in Nobuyuki Matsuhisa, po domače Nobu, ustvarila restavracijo, ki po svetu slovi po svojih sušijih in ostalih japonskih jedeh. Najbolj je znana po sušijih in sašimijih iz modroplavutega tuna ampak ker je ta vrsta, hudo drage in zelo cenjene tune, postala ena izmed bolj ogroženih in ker je Nobujev partner eden najbolj slavnih igralcev vseh časov, je ta le redko na voljo. Kadar je, na meniju označijo, da gre za ogroženo vrsto in da priporočajo alternativo (ki je običajno rumenoplavuti tun najvišje kakovosti in pa seveda ostale zahodnjakom manj znane ribe). Pred leti, ko še ni bilo teh polemik so bili sašmiji modroplavutega tuna iz Nobuja zelo popularni. Danes so malo manj cena za porcijo pa je cca. 37 evrov. Torej od srečanja DeNiro/Matsuhisa je nastalo 22 restavracij po celem svetu, chef Matsuhisa je med drugimi prestižnimi nagradami prejel tudi Michelinovo zvezdo in jaz sem končno jedla v​​​​​​​​​​​​​​​ ​​​​​​​​​​n​​​​​​​​​​​​​​j​​e​​j​​​​​​​​​​​​​​​​.​​​​​​​​​ ​​​​​​​​V​​​​e​​​​​č s​l​ik​c in r​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​ecenzijo najdete na linku nobu/melborune.​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​

​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​
  • Share/Bookmark

Veganska jajčka so čisto zares okusna!

“Veganska jačka! Japajade…” sem si mislila. Ni ga čez zmešana jajčka od kurice in noben tofu jih ne nadomesti… In potem me je matral firbec in sem si rekla, ok, danes bodo za zajtrk veganska jajčka. Meni niti približno ne bi kapnilo na pamet zmešati skup to kar sem zmešala – za recepte sem pobrskala po netu in več ali manj so si bili vsi podobni.

Za veganska jajčka potrebujete tofu (lahko je dimljeni), žlico moke, žlico vode, ščepec kvasa, gorčico, margarino, sol in poper. Priprava gre pa takole: v skodelici skupaj zmešate moko, vodo, kvas, gorčico. Mešanica ne sme postati pregosta, rajši bolj redka. V ponvi stopite malo margarine potem vanjo zlijete mešanico moke in ko se začne gostiti povrhu nadrobite tofu. Vse skupaj dobro premešate in začinite po okusu.

Če bi mi zavezali oči in dali tole v usta, bi verjetno rekla da so zmešana jajčka… Jaz še vedno pravim, da ga ni čez originalna jajčka ampak kot nadomestilo za bolj lahko varianto ali pa če vam v hladilniku slučajno zmanjka jajc, je tole super “ponaredek”.

  • Share/Bookmark

Tapioca se na naših menijih ne znajde pogostokrat, čeprav jo prodajajo v večjih supermarketih. Če že, potem se jo uprabi kot gostilo pri raznih azijskih omakicah. Poznana je tudi pod imeni manioca, cassava… Gre za korenino in škrob iz te korenine se imenuje tapioka. No tako sem jo tudi jaz do nedavnega aplicirala. Potem pa razsvetljenje! Predlani sem potovala po Brazilji in ena najpogostejših pouličnih prigrizkov je palačinka iz tapioke. Res, res okusno. Ko sem prišla nazaj v domovino sem poskusila zadevo rekreirat, pa mi ni uspelo. Tapioko sem celo transportirala iz Brazilije. Dokopala sem s do nekih originalnih receptov, pa kljub temu brez uspeha. Nekaj ni štimalo. Jaz sem namreč imela tapioko v granulah – takšen je izgledal tudi material teh palačink… Potem pa je pred kratkim prišla na obisk prijateljica iz Sao Paula in mi razkrila dokaj preprost postopek priprave teh palačink.

Prvo kot prvo je potrebno imeti tapioko v prahu. Nekaj žlic tapiokine moke zmešamo z žlico ali dvema vode in malo soli. Zmes mora biti precej suha, ravno toliko, da se drži skupaj. To pustimo kakšnih 5 minut, da se dobro vpije. Medtem pripravimo majhno ponev in jo segrejevamo na srednjem ognju. Najboljše, da gre za emajlirano ponev, na katero se zmes ne bo lepila. Ponev nič ne mastimo!

Potem vzamemo cedilo z gosto mrežico in to zmes počasi porivamo skozi. To počnemo nad ponvico, da nam vanjo s cedila padajo majhne granule. Pazimo, da tanko in enakomerno prekrijemo dno ponve. Vročina bo pomagal granulam, da se sprimejo skupaj in rahlo zakrknejo – to bo palačinko naredilo hrustljavo a mehko. Z lopatico palačinko rahlo popečemo še na drugi strani. Nadevamo jo lahko s sladkim ali slanim nadevom.

Iz tistih granul, ki sem jih transportirala iz Brazilije pa sem naredila puding. Dokaj enostavno – granule skuhamo v mleku ali še boljše, kokosovem mleku, začinimo s sladkorjem, ščepcem soli, cimetom ali pa vanilijo. Kuhamo toliko časa, da se granule napojijo s tekočino in se mešanica zgosti. Puding sem servirala tako, da sem v kozarčke na drobno narezala mango in potem tapioko čez.

​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​​

  • Share/Bookmark

Najbolj simpl najbolj dobra juhca!

Tale juhica je ena mojih najljubših, zato ker se jo naredi v točno 5 minutah in ker je doooooobra. Gor na slikci je še file pacifiškega jezika, zato bom navedla tudi tak recept. Vodo segrejemo (skoraj do vrelišča) in vanjo stresemo na drobno narezan brokoli. Kuhati ga pustimo le par minut, da ohrani barvo in vse dobro. Ko se to naredi stresemo brokoli v mikser, dolijemo nekaj vode v kateri smo ga kuhali (pa ne preveč, da ni juha preredka) – če pride juha pregosta, še dolijemo vode. Preden zmiksamo dodamo malce soli, popra in žlico kisle smetane. To dobro zmiksamo, da pride nežna gostljata juhica. Juho takoj postrežemo. V juho se poda kakšna bolj mastna riba. Jaz sem v maslu popekla pacifiški jezik. Juhico dokončamo s popečenimi stretimi orehi in olivnim oljem.

  • Share/Bookmark

Zdrav apetit vrhunskega kuharja

gordon-ramsay-healthy-appetite.jpg

Pred kratkim sem prišla z daljšega potovanja v tople kraje in ko človek doživi 50 stopinj razlike, zdrava pamet pravi, da je potrebno poskrbeti za vitaminčke in njihovo družbo, da se ne prehladiš. In več kot umestna je knjiga, ki jo imam že nekaj časa na kuhinjski polici – Healthy Appetite od Gordon Ramsaya. Vsem nam je popolnoma jasno, da hrana v restavracijah ponavadi ni ravno nizkokalorična, sploh če te zanese v kakšno izmed boljših. Maščobe v smetanah, maslu, oljih in tako dalje so ena glavnih sestavin v kuhinjah. No in malo za spremembo je tokrat od Ramsaya v tej knjigi nekaj odličnih, nizkokaloričnih, svežih in lahkih receptov. Za preventivo, kurativo ali razne shujševalne akcije.

Za večerjico se najde v njej kup solatk (solata iz mešanega zelja na primer), kosila se slišijo v stilu lignji s pečenimi paprikami in svetlim fižolom ali pa ribje tortice na posteljici leče s prelivom iz inčunov… Pa seveda lahke sladice kot so jabolčni zavitek, jabolčna pita, pavlova, sorbeti, skutina tortica… Za razliko od njegovih ostalih knjig se v teh receptih izogiba masla in smetane ter več se kuha na pari, žaru ali z olivnim oljem. In ravno zaradi tega to knjigo večkrat primem v roke kot ostale njegove. Me vsaj srce ne boli (ko topim žlice masla)… pa skoraj tako dobri so kot tisti drugi recepti. Aja.. mislim, da je tale knjiga izšla ravno po tem, ko je on občutno shujšal in začel voditi bolj “zdravo” življenje, kot pravi. Od takrat tudi v vseh njegovih restavracijah obstaja nizkokalorična opcija na menijih.

  • Share/Bookmark

Jutri za zajtrk (z malo več pozornosti)

Podaljašan vikend je več kot dober razlog za zajtrk z malo več truda in pozornosti. Nobenih opravičil, časa je na pretek. Vaflji so ponavadi vsem ljubi in povrhki so prepuščeni kreativnosti in zalam po vaših omaricah v kuhinji. Ne se sekirat, če pri hiši ni pekača za vaflje. Moje sem naredila v opekaču za sendviče – ja, ta je od Disneya, zato ima odtisnjeno mikimiškino glavo. Če tudi tega nimate se jih da preprosto narediti v ponvici.

Torej, za ameriške vaflje je postopek sledeč:

Skupaj zmešaš kvas (jaz sem uporabila en paketek suhega) in žličko sladkorja in pustiš, da se speni. Posebej zmešaš 6 jajc, z enim litrom mleka in 45 g olja (lahko kokosovega za malce posebnejši okus). Posebej preseješ moko  - 500 g, 1 žličko pecilnega praška in 1 žličko sode bikarbone, ščepec soli in 2 žlici sladkorja. Temu dodaš mešanico z jajci in mlekom, zmešaš in potem dodaš še kvas. Ni pomembno če so grudice kajti testo daš nato počivati v hladilnik čez noč. Zjutraj vzameš iz hladilnika in počakaš, da se segreje na sobno temperaturo. Po tem je testo pripravljeno. Kot variacio lahko tik pred pripravo vmešaš v testo malce mletih oreškov. Kar gre na vaflje je čisto odvisno od želje jedcev. Najbolj “tradicionalno” ameriško je seveda javorjev sirup (ta je manj kaloričen od medu, tako da kar pogumno), lahko popečen ananas, čežano, marmelado… opcij je neomejeno. Jaz sem na svoje namazala italjansko Nutello, zrezala jabolko in banano in posula z mletimi brazilskimi orehi. Potem pa s polnim krožnikom direkt pred televizor.

  • Share/Bookmark

Jambalaya

Jambalaya

Danes je za kosilo jambalaya – kaj češ lepšega na krožniku kot vse skupaj, meso, zelenjavo in nekaj morskega. Jambalaya je sestrica paelle in gre za kreolsko oz. Cajun jed. Jaz sem jo pripravila tako, da sem meso (lahko se uporabi piščančje, jaz sem uporabila svinjsko klobaso) popekla posebej in potem dodala riž in piščančjo osnovo ter to kuhala skupaj z mesom  - tako kot pri paelli, riža ne premikaš ali mešaš med kuhanjem. Posebej v ponvi sem nato popekla ostale sestavine – stročji fižol, mlado čebulo, grah, zeleno, čebulo, česen in gambere. Ko je riž skuhan zmešaš vse skupaj, dodaš malo pekoče paprike in začiniš. Količine sestavin za Jambalayo se dodaja kar po občutku :)

  • Share/Bookmark

Martha Stewart, living cookbook (the new classics)

 

%7B601B1AE2-CE40-4553-ADF3-A46E72D6BFCA%7DImg100.jpg

 

Martha Stewart fenomen je postalj bolj poznan tudi na tej strani sveta, ko je šla pred leti sedet v zapor zaradi borzne špekulacije. Po tem, ko je zaključila s tem temnim obdobjem svojega življenja je vso koncentracijo in voljo vložila v svoje delo – v založništvo, pisanje, kuhanje, urejanje in postati gospodinja z vsemi odlikami. Milo rečeno, ustvarila je imperij po imenu Martha Stewart Living Omnimedia. Izdaja 4 revije, redno svoje recepte poveže v kuharske knjige in v svojih televizijskih oddajah vedno gosti najbolj sveže holivudske osebnosti. Gospodinja z velikim G!

Kakorkoli, tole kuharsko knjigo z naslovom Living Cookbook – the new classic, sem tudi sama preizkusila. Prva stvar – ogrooomna je. Podobna tistim našim starim kuharicam, ki včasih romajo iz roda v rod, mama hčerki… Recepti so razvnovrstni, sveži, zelo ameriški in med črkami A in W ne spusti skoraj nobenega. Morda gre za neke nove ameriške klasike vsekakor pa ne evropske, francoske. Stvar, ki me precej moti je, da je tako zelo prekleto ameriška. V receptih najdemo med sestavinami za recepte en kup gotovih ameriških produktov. Žal se večina njih ne dobi v Evropi (morda v UKju)… Druga svar je kazalo. Recepti so v kazalu napisani v modrem in črnem tisku. Tisto kar je napisano v črnem se nahaja v tej knjigi in tisto kar je v modrem, v nadaljevanju te knjige, ki pa je na žalost ni možno kupiti pri nas…(tudi v Londonu je nisem našla). In druga stvar, kot vse ameriške kuharice uporablja merice po skodelicah, kar je precej zoprno če na primer nimaš ameriškega merilnega sistema (t.j. set skodelic in žličk) v kuhiniji. Zakaj se ameriški gastronomski svet ne zedini in pristane na preprost in učinkovit sistem merskih enot in tehtnice, ki ga uporablja preostali svet. 

  • Share/Bookmark

“Šporget” na sonce

Preden človek sploh pride do te na konec sveta odmaknjene vasice je treba prevoziti kilometre in kilometre neutrjenega cestišča, v zraku vlaga na minus in močno, svetlikajoče, do daske nažigajoče sonce. Ampak načrtujte prihod nekje med poldnevom in 16. uro kajti kasneje strežejo le sendviče, ker zmanjka “štroma”.

Vasica Villlaseca (ironično ime pomeni – suha vas) v Čilu je namreč znana po svojih sončnih kuhinjah. Ne, to ne pomeni, da v kuhinje sije sonce in jih lepo osvetli temveč, da prebivalci za pripravljajo svoja kosila z uporabo neposredne sončne energije. Bojda se je cela zadeva začela zaradi tega, ker v tistih predelih primanjkuje lesa in je le-ta zelo dragocen.

Zgodba je stara in znana – deforestacija seveda. Pred kakšnim dvajsetimi leti so si na čilski univerzi izmislil te preproste solarne pečice in stvar se je tako dobro prijela, da jih danes uporablja večina krajanov. Imajo celo restavracijo ali dve kjer lahko specialitete skuhane s pomočjo sonca preizkusimu tudi zvedavi turisti. Pečice izgledajo precej analogno – pravzaprav gre za škatlo z odbojnikom. Cela zadeva je narejena iz kovine, saj se notranji del, kamor položimo jedi segreje do 180 stopinj celzija. Torej kot običajna pečica. Notri pečejo vse od pečenk in sladic in kuhanih enolončnic, obar itd.

V Villiseci sije sonce 310 dni na leto, preostale dni pa verjetno uproabijo stari dobri plin.

Torej, če je komu dolgčas, pa naj poskusi narediti takšno peč. Me prav zanima, če rata tudi pri nas, kjer sonce ni tako blizu. Hm, mogoče jo poleti iz firbca še sama naredim. O rezultatih poročam.

  • Share/Bookmark

Ojo de bife, best ever!

Lani sem dober mesec potovala po Argentini in, oh jaaaa, meso, meso, meso! Toliko mesta, kot sem pojedla na tistem potovanju… Zakaj sem ga pojedla toliko? Ker je argentinska govedina verjetno ena

ojodia.gifnajboljših na svetu. V Buenos Airesu se med domačini govori, da v restavraciji Cabana las lilas strežejo najboljše zrezke v mestu. Malce dražje sicer kot v ostalih gostilnah, bolj srajčka in čeveljci stil ampak meso je prekleto dobro. Ponavadi sploh ne vprašajo kako gotovega bi radi, razen če jim izrecno ne poveš. Medium rare za mene, prosim, hvala. In na mizo dobim štiklc mesa, precej mrtvo izgledajočega, brez prilog in olepšav na krožniku (tipično argentinsko) in v mesu zapičeni zastavici v obliki teličkov na katerih piše ”soy jugoso” (sem sočen). Naknadno na mizo priroma še nekaj skodelic v katerih najdemo različne začinjene omakice od pečenega česna, paradižnikove omake, origana v olju, vloženih čebulic ipd. Domačini redko poleg naročijo ocvrt krompirček – ta je navadno na mizh turistov. Ponavadi gre za kos težek 300 g, odvisno sicer kateri kos naročite – ojo de bife oziroma rib eye je ponavadi tak. Fileja skorajda ne najdete na meniju.

ojo-de-bife.jpg

Kaj sploh je ojo de bife? Francoski rez mu pravi entrecote ampak argentinci pravijo, da stvar ni enaka. Mesar mora od kosa previdno porezati skupine mišic - spinalis dorsi, longissimus costarum in multifidus dorsi… in šele potem dobimo pravi ojo de bife, čudovit kos mesa z lepim mastnim očesom na sredini. To da pečenemu mesu prav poseben okus.

Še ena restavracija v centru Buenos Airesa, ki jo lahko priporočim je La Cabrera. Tam sva si s prijateljico privoščile 750 gramski ojo de bife. Ja, je bilo kar naporno ampak sva ga zmazali. Brez prilog seveda. V restavraciji je na voljo še kobe beef, ampak kaj bi uvoženo, če je domače najboljše!

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »