Hrustljavi kruhki kot Wasa crispbread (recept)

Čeprav je meni ljubši kruh s skorjo in mehko sredico, je tale idealen za zlato rezervo, če svežega zmanjka, za kakšne močne namaze in podobno.Tehnika izdelave takšnega kruha je, zgodovinsko gledano, ena najstarejših in najbolj “preprostih”. Tako nekako so ga delali, ko so sploh začeli s peko/pripravo kruha. Hrustljavi kruhki so tipični za Skandinavijo, drugod, predvsem na Zahodu, pa so postali popularni zaradi visoke količine vlaknin in diet, ki se izogibajo pšenici. Kakorkoli, sila lahko jih je narediti kar doma.

Kruh na sliki je narejen iz domače ržene moke. Te potrebuješ 200 gramov + nekaj za posip. Nato še 5 g soli, 5 g svežega kvasa in 175 g mlačne vode.

Skupaj zmešaš moko in sol, posebej zmešaš kvas in vodo in potem to dodaš moki. Dobro zmešaš, da dobiš nežno pasto, pokriješ s folijo in pustiš 3 ure, da malo vzhaja. Najbolj primerni so teflonski pekači ampak enako dobro deluje, če spodaj podložiš papir za peko. Pekače pomokaš z rženo moko.  Testa bo dovolj za dva manjša pekača. Maso nato razmažeš po pekaču – najboljše z valjarjem ali s kakšnim dolgim nožem. Masa naj bo debela okoli 5 milimetrov. Ko je enakomerno razmazano še malo posuješ z moko nato pa pokriješ s krpo in pustiš, da na toplem vzhaja 1 uro. Pečico segreješ na 200 stopinj. Ko je testo vzhajano ga prebodeš z debelim koncem kitajske paličice. Testo lahko že pred peko razrežeš na želene velikosti ali pa ga kasneje razlomiš. Svetujem, da ga raje prej zrežeš na pravokotnike, trikotnike… Kruh pečemo okoli 40 minut oziroma tako dolgo, da postane suh in krhek. Če prenehaš s peko, ko je še malo vlažen, je potem ko se shladi lahko pretrd.

Hraniš ga v papirnati vrečki.

Popolnoma na enak način lahko pripraviš hrustljav kruh tudi iz ostalih vrst moke.

  • Share/Bookmark

Losos v ingverjevi marinadi in sezamu

To, da je losos dolgočasen je povsem krivica kuharja. Losos je čudovita, vsestranska in okusna riba, ki prenese skoraj vsakršno obdelavo, ki jo lahko dosežemo v kuhinji. V solati, v juhi, za zajtrk, na sendviču–njegovi uporabnosti res ne moreš oporekati. Recept, ki sem ga tokrat pripravljala je neke vrste fuzija med azijskimi in evropskimi sestavinami. Marinada pa tako čudovito dopolni dokaj maslen in poln okus lososa, da kar kliče po nenehnih reprizah.

Marinado narediš iz medu, limoninega soka, sojine omake (lahke ali tamari), žličke gorčice in naribanega ali drobno sesekljanega ingverja. V marinado položiš file lososa brez kože (in brez kosti)  za dobrih 30 minut. Zraven se odlično poda omakica, ki deluje tudi kot preliv za solato, celotno jed pa učinkovito poveže.

Za omako potrebuješ nariban svež ingver, rižev kis, lahko sojino omako, sezamovo olje in sezamovo pasto oz. tahini. To zmešaš v gostljato zmes.

Najboljše je, če lososa pripraviš v pečici, saj bo najbolj enakomerno pečen. Nekje okoli 6 minut na 230 stopinj, da bo srednje pečen z rahlo surovo sredico (odvisno od debeline). Na krožniku medtem sortiraš rukolo ali mlado špinačo z redkvicami, nanj naložiš lososa in vse skupaj pokapaš z omakico.

  • Share/Bookmark

Anthony Bourdain: Kuhinja strogo zaupno

Končno mi jo je supelo dobiti v roke. Knjigo. Strani so kar letele med prsti, tako prijetno so me zabavale štorije iz njegovih kuhinj in osebnega življenja. Če te ne motijo kletvice, zaskrbljujoče informacije o ravnanju s hrano v restavracijah, če ljubiš hrano in če ne obsojaš, potem bo tebi, kot je bila meni, tale knjiga izredno všeč. Nekje na sredini knjige se ti seveda zdi, da so prav vsi kuharji totalni kreteni, ki imajo eno samo dobro lastnost – da uživajo v hrani, v grlu začutiš cmok, ker veš, da obstaja velika verjetnost, da so ti kdaj postregli s čim kar še pes ne bi maral in ti si za to pomijo veselo plačal. Tragikomčni opisi pripetljajev v kuhinji, pijančevanja, zadevanja in seveda tako težaškega, ki ga večina od nas ne bi zdržala. Kuhanje ni bluzenje, ni umetnost, gre za natančnost, konsistenco, pravila in tehnike, gre za obrt.

Knjiga ima grenek priokus in vso to sranje, šovinizem in grdobije, ki se ponavadi dogajajo v kuhinjah… Če človek ne bi ljubil, zares ljubil hrane, po vsem kar se mu je v življenju pripetilo, verjetno ne bi več opravljal tega poklica. Da imaš željo v takih pogojih vsak dan znova piliti svojo odličnost moraš biti delno psihopat in delno mazohist – denar nikoli ni dovolj močno gonilo. Na kolena padem pred tiste ženske, ki zdržijo uspeti v tem poklicu.

  • Share/Bookmark

Danes za malico – solata iz čičerike

Evo, našla sem popolno solato za malico. Takšna, ki te nasiti do poznega kosila a še vedno predstavlja dovolj lahek obrok, da ne obremeni želodca in te prime želja po spancu. Zraven priporočam košček polnozrnatega kruha, hrskijev ali wasa oblatov. Recept pa gre takole:

Porebuješ 1 pločevinko čičerike, ščepec pekoče paprike v prahu, nekaj žlic olivnega olja, pol čebule, 1 česen, sok ene limone, veliko petršilja, dobrih 50 g fete, sol in poper.

V ponvi segreješ olivno olje, dodaš na obročke narezano čebulo in pražiš, da zastekleni in se omehča. Dodaš sesekljan česen in pekočo papriko. V ponev nato streseš še odcejeno čičeriko in jo dobro segreješ. Čez stisneš limonin sok, potreseš s sesekljanim petršiljem in začiniš. Feto lahko potreseš po solati ko je še v ponvi, da se rahlo omehča. Lahko pa tudi potem, ko je že na krožniku. Nadevaš na kruhek in uživaš.

  • Share/Bookmark

Ponudili so mi ostrige v obliki srčka!

Ostrige!

“Zakaj jih goltate?” me je vprašal striček na farmi ostrig… “Zakaj? Pojma nimam… Ali se jih ne uživa tako?”  No in potem se je na široko zasmejal in mi ponudil eno, ki jo je ravno odprl. Preden sem jo stresla v usta mi je v opozorilo še enkrat rekel naj jih lepo prežvečim, kot se pač uživa hrana. In sem jo in bila je fantastična. Verjetno najboljša, kar sem jih kdaj okusila.

Gre za prav posebno vrsto imenovano “Sydney rock oyster”, endemično za Avstralijo in Novo Zelandijo. Njihovo vzrejanje je bojda precej nezahtevno, sploh dandanes, ko so izpopolnili tehnike. Pa da ne boste mislili, da gre za kakšne hi-tech zadevščine. Sploh ne! Vse kar potrebuješ je zaliv s čisto morsko vodo in nekaj ostrig. Striček je povedal, da same poskrbijo za “oploditev” ko se drstijo, in od tega dne pa nekje do 3 tedne kasneje se prilepijo na neko trdo podlago (skale in podobno), ustvarijo rahlo lupino in ta se s časom debeli in v njej raste okusna živalica.

Seveda so včasih morali iz teh skal lastnoročno z nožem dol strgati ostrige, rasle so ena na drugi, v več plasteh in vse skupaj je bilo precej zamudno in izčpajoče preden so jih nabrali, zato so te “tehnike” malce priredili. Sedaj uporabljajo, še zmeraj zelo analogne pripomočke, ki pa so zelo učinkoviti. Na dno dajo plastične palice, na katere se larve ostrig pritrdijo, tam rastejo nekaj tednov, potem pa to palico zvijejo, male školjke popadajo dol, te stresejo v mreže s plovčkom in jih pustijo še nekaj časa v vodi, da odrastejo na pravo velikost. Tam se ne sprijemajo, ker jih tresenje in valovanje vesčas premetava.

Potem so pa začeli eksperimentirati še malce drugače in ugotovili, da lahko “posilijo” obliko ostig. Če dajo male ostrigice v modelček in tam odrašča, se njena oblika prilagodi obliki modelčka in evo… na krožnik prinesejo zaljubljencem ostrige v obliki srčka! Kako pocukrano! :)

Size matters pravijo “veliki fantje”, kot jim posmehljivo rečejo farmerji. To so tista velika podjetja, ki vladajo prehrambeni industriji. Teh ostrig ravno zato niti ne izvažajo, povpraševanje pa je na bolj lokalni ravni v bližnjih hotelih, restavracijah itd.

Pacifiške ostrige so vsaj trikrat večje kot so te ostrige, a zmanjka jim pri okusu. Pacifiške so precej manj “okusne” in bolj “trde” kot skalne ostrige, zato pravijo farmerji, da smo se jih zahodnjaki navadili goltati. Spodaj na sliki je približna primerjava med pacifiško ostrigo in skalno ostrigo. Na tisti sliki desno je pa prizor iz delavnice, kjer zaposleni z električno ostjo previdno razprejo lupine.

Torej, kar sydneyska skalna ostriga izgubi na velikosti, dobi na okusu. In ne samo enkrat. Ni primerjave. In če jih kupiš po 1 dolar za kos, pobrane in odpre nekaj ur prej in v obliki srkčka?… se za vedno vtisnejo v spomin.

  • Share/Bookmark

Poln krožnik zdravja – boršt (recept)

Rdeča pesa ni bila na seznamu mojih priljubljenih jedi, ko se odraščala. Pravzaprav smo se jo vsi bali kot hudič križa! No potem pa se mi je počasi vračal pogum in zdaj je pozimi obvezno na meniju. Nikoli ne kupim tiste v kozarcih, ker ima čisto drugačen, bolj kisel okus kot doma skuhana. Uporabljam jo največkrat v solatah, z regratom ali rukolo pa malo pinjol čez in pa seveda kot juho. Ena takšna tipična je boršt, tipična za Ukrajino, sicer pa jo najdeš na krožnikih tudi v ostalih deželah Vzhodne Evrope.

Rdeča pesa je precej sladka zato je dobro dodati v pripravi kaj kislega, vino ali pa kis na primer. Je neverjetno zdrava, in z neverjetno ne pretiravam! Nekje sem prebrala, da so ugotovili, da če bolnik z visokim pritiskom ali pa hipertenzijo popije 500 ml soka rdeče pese, se mu najmanj v roku ene ure ta zmanjša! Zaenrat sicer še ne potrebujem uživat rdeče pese za ta namen, je pa vedno boljša preventiva kot kurativa. V Avstraliji jo dajejo celo v hamburgerje…

Torej za borš potrebuješ: olivno olje, 1 čebulo, 2 stebli zelene, 1 veliko korenje, 500 g rdeče pese, 250 g rdečega zelja, 800 ml jušne osnove (zelenjavne), timijan, kislo smetano, malo vinskega kisa, sol in poper.

Na olju do mehkega prepražiš sesekljano čebulo, korenje in zeleno, dodaš timijan ter sol in poper. Dodaš na manjše kose narezano rdečo peso in sesekljano zelje. Dodaš malo vode, premešaš, pokriješ in kuhaš dobrih 10 minut. Potem dodaš jušno osnovo ali pa samo vodo, 1 žlico kisa in segreješ do vrelišča potem pa zmanjšaš in naj počasi brbota dokler ni zelenjava mehka. Potem pride meni najljubši del – juho zmiksaš. S paličnim mešalnikom nimam najboljših izkušenj, če veste kaj mislim, zato najraje stresem vse skupaj v mikser. Miksaš dokler ni lepo svileno in gosto. Dodaš še malo vode, če je potrebno razredčiti. Postrežeš z zvrhano žlico (domače) kisle smetane in petršiljem.

  • Share/Bookmark

Lahka sladkoba za danes zvečer (recept)

Če se komu, tako kot meni, v petek zvečer ne da ven, naj tako kot jaz izbere sladko alternativo in se z njo malo pocrklja. Za današnji petek sem izbrala sirovo tortico brez skorje in s svežimi borovnicami.

Zakaj brez skorje? Hja, ne bi rada ravno izzivala sreče z dodanimi kalorijami – če že iščem nek izgovor.

Torej za tole lahko tortico potrebuješ:

500 g sirovega namaza brez okusa (npr. Philatelphia), 150 g sladkorja, 5 žlic stepene sladke smetane, 30 g krompirjevega ali riževega škroba, 4 jajca.

Skupaj zmešaš sir, sladkor, sladko smetano in škrob nato pa vanj vmešaš še rahlo zmešana jajca, tako da zmes postane zelo gladka.

Potrebuješ model za torte in malo večjo posodo za v pečico katero napolniš z vročo vodo. Model za torto pomastiš z maslom in odeneš v peki papir nato pa vanjo zliješ maso. Ta model potem postaviš v posodo z vročo vodo, voda pa naj sega nekje do polovice do koder sega masa v modelu za torte.

Tortico pečeš približno 1 uro in pol, oziroma toliko, da se masa malo stridi, vendar je še vedno rahla. Če se površina prehitro zapeka, jo pokriješ z alufolijo. Pečeš na 100 stopinj.

Posuješ z borovnicami oziroma kakšnim drugim svežim sadjem.

  • Share/Bookmark

Tagliatelle čisto od začetka (recept)

Domače testenine so nekaj tako čudovitega in okusnega, da je vredno vsake minute truda. Ampak čisto zares truda niti ni toliko. Ko enkrat človek enkrat navadi na proceduro, dobi grip, letijo sveže testenine kot po tekočem traku. Kar naenkrat je na razpolago polno variant za izdelavo različnih vrst in okusov testenin. Jaz sem jih delala že s pekočo papriko in so bile bordo rdeče barve, tiste špinačne so bile zelene, pa bučne, pa polnozrnate, pirine, špagete, tagliatele različnih širin, testo za lasagne ipd…

Seveda je stvar olajšana, če imaš napravo za testenine, ker ti potem ni potrebno toliko valjat in rezat in sila pohitri izdelavo. Mašince ne stanejo toliko in se jo izplača kupiti, če se za stvar resno zagreješ.

Eno tako pravilo oziroma recept “na oko” narekuje da na vsakih 100 g moke damo eno jajce. In to je to kar rabiš. No, obstajajo tudi recepti, ki nimajo sploh jajc pa nekateri, ki se hvalijo da imajo po 10 rumenjakov na 100 g moke… Potem mešaš in valjaš in režeš in vržeš v vodo za par minut in voila… ni ga čez sveže testenine.

Na sliki spodaj so tagliatelle s prepraženim, narezanim brstičnim ohrovtom, šalotkami, pinjolami, malo limoninega soka, nalupljenim grana padano in olivnim oljem.

  • Share/Bookmark

Kos orehovo čokoladne pite namesto rožic?

V trgovini sem našla pecan orehe in seveda sem morala brž narediti pecan pie, le da je tule še malce čokolade notri, ker ženske pač ljubimo čokolado! Zelo enostaven recept, ki se ga lahko loti tudi kakšen moški, na današnji dan, ali pa kateri koli drugi, namesto rožic.

Za tole pito potrebuješ okoli 250 g testa za pite (tega narediš tkao da skupaj zmešaš 180 g moke, ščepec soli, 60 g masla in 3 žlice vode, potem to pustiš stati cca. 1 uro v hladilniku in nato zrolaš)

Za dejansko pito pa potrebuješ 200 g pecan orehov – ali pa navadnih – 85 g črne čokolade, 2 jajci, 100 g sladkorja, 55 g medu, 55 g javorjevega sirupa, 30 g masla.

Pečico segreješ na 200 stopinj, testo položiš na pomaščen model za pite, preluknjaš dno z vilicami in slepo pečeš 10 min.

Skupaj zmešaš jajca, sladkor, sirup, med in maslo in nato dodaš še sesekljane orehe (nekaj polovičk damo na stran za kasneje) ter sesekljano čokolado. Zliješ v model in po vrhu razporediš še polovičke orehov. Pečeš  cca. 40 minut. Ohladiš in postrežeš s sladko smetano in poljubom.

  • Share/Bookmark

Kreolska pikantna solata (recept)

V zandnjem času se je v moji shrambi znašla velika količina fižola… Nimam pojma ampak res ga je kar nekaj. Ampak fižol vedno prav pride pa še zelo zdrav je. Nabit z vlakninami, antioksidanti in vodo, počasi se presnavlja, zato smo dlje časa siti… pustimo razne after efekte. Zato, evo, tale kreolska solata (fižol je v kreolski kuhinji kot kruh).

Potrebuješ: 2 bučki, konzervo čičerike, 200 g malega fižola v stroku (francoski), 200 g haricot fižola (veliki beli), 200 g cannellini fižola (mali beli), paradižnik, petršilj, koriander, mlada čebulica.

V ponvi segreješ olivno olje, daš nanj na kolobarje narezano čebulo, soliš in popraš. Počakaš, da čebula lepo porjavi in se omehča. Medtem pripraviš mešanico začimb – paprika v prahu, suha bazilika, suh timijan, poper in čili. Začimbe nato posuješ po čebuli, zmešaš da se malo segrejejo in zadišijo. Potem v ponev dodaš na koleščka narezane bučke, mlado čebulico in stročji fižol. Popečeš. Potem zmanjšaš ogenj in dodaš fižol in čičeriko, da se malo segreje. V veliki skledi nato vmešaš v solato še na krhlje narezan paradižnik, sesekljan petršilj in koriander. Dosoliš in popraš ter pošpricaš z limoninim sokom.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »