Opaljena tuna

Nič nimam proti surovim ribam. Sušiji so ena mojih najljubših jedi. Res pa je, da vsaka riba ni primerna za surovo uživanje, oziroma, nekaterim se po okusu bolj poda če so surove, nekaterim manj. Recimo losos je sicer vredu surov, vendar precej masten in brez izrazitega okusa, zato ga je boljši, če je dilmljen ali pa mariniran. Tuno pa, vsaj jaz, najraje jem popolnoma surovo (v sušijih, na sašimijih, solati) ali pa rahlo opaljeno. To pomeni, da jo na vroči ponvi ali plošči za trenutek popečemo, le toliko, da dobi par milimetrov vidno spremembo barve. Pečena tuna ali celo prepečena tuna je skoraj podoben greh kot prepečen file mignon ali kakšen drug delikaten kos mesa. Zavoljo užitka in v čast gurmanstvu zabišite predsodke vstran in se lotite specialitet še tak način.

Na sliki je na rezine narezan rahlo opaljen zrezek rumenoplavutega tuna, ki za sliko leži na strani krožnika, drugače pa je del solate sestavljene iz rukole, vitlofa in radiča. Solata je zalita s preprosto vinagreto iz gorčice s celimi gorčičnimi semeni, kisa, olivnega olja, popra in solnega cveta.

  • Share/Bookmark

Špargeljci v testu (recept)

Tega sem pa pripravila tako na hitro ampak kljub temu ni napačen. Gre za šparglje v testu, pa ne tistem vzhajanem ampak čisto preprostem biskvitnem testu. Torej jajca, moka, malo masla, mleko in pecilni prašek ter sol in kanček sladkorja in če bi še posebej radi koga razvajali, nastrgajte zraven še malo parmezana.. Sicer pa mislim, da recept za biskvi pozna skoraj vsakj zato o merah ni ti ne bom pisala. No, če kdo vseeno potrebuje natančna navodila, jih pa napišem. Potem pa špargeljce lepo olupimo, če so trdi. Jaz sem uporabila običajne debele, ampak če slučajno najdete tiste divje, tanke, bo zadeva še bolj fina. V pekač za kruh nadevamo testo, nanj lepo zložimo šparglje in zopet nadevamo čez testo. Spečeno izgleda kot na sliki, postregla pa sem jih za predjed.

  • Share/Bookmark

Koruzne hrenovke s čebulno pomako (recept)

Hrenovk načeloma ne jem prav pogosto ampak tale različica me vsakokrat premami. Idealen in hecen prigrizek. Kupite takšne hrenovke, k so vam všeč, jaz pa sicer svetujem kakšne domače, pristne, da bo vse skupaj še bolj okusno. Dobro se spomnim, ko smo “oblečene hrenovke” jedli enkrat za kosilo v šoli. Ker sem bila navajena hrenovke le kuhane ali pa v žemljici z dodatki, mi je bilo precej nenavadno. No… niso mi bile najbolj všeč. Testo je bilo precej debelo in premočeno z oljem.

Hrenovke na sliki sem pripravila z mešanico koruzne in navadne moke kar ojača okus. Recept pa je takle:

100 g koruzne moke, 100 g bele moke, 2 žlički pecilnega praška, ščepec pekoče paprike, ščep soli in ščepec kumine zmešaš z 200 g mleka, 2 jajci, malo olja, malo naribanega sira in malo sesekljane čebule. Dodaš moko oziroma tekočino, če je preveč tekoče ali preveč suho. Polovice hrenovk nabodeš na nabodala (nabodala prej namočiš v vodo, da se ne zažgejo) potem pa hrenovko pomočiš v testo in v vročem olju cvreš.

Čebulno pomako narediš tako da v mešalcu zmešaš 1 jajce, 1 žlico gorčice, drobno sesekljan česen, žlico limoninega soka, malo tabaska, sol, drobno sesekljan zeleni del mlade čebule in olje. V mikserju zmiksaš najprej vse razen olja potem pa olje počasi prilivaš toliko, da se omaka malce zgosti.

  • Share/Bookmark

Potica.

Za tole orehovo potico potrebuješ:

Testo: 600 g moke, 30 g, kvasa, 3 rumenjaki, 80 g masla, 3 žlice sladkorja, 2 žlici ruma z limonino lupino, 2 žlici kisle smetane, 1 žlička soli, 2-3 dcl mleka.

Nadev: 600 g mletih orehov, cimet, 1 dcl sladke smetane, 30 g masla, 1 jajce, 4 žlice sladkorja, malo ruma, sneg 3 beljakov.

Kvas zmešaš z malo mleka in sladkorja in pustiš da rahlo vzhaja. Pripraviš še zmes iz vsega mleka, masla, rumenjakov, sladkorja, kisle smetane in ruma. Moko preseješ in malce pogreješ in ji dodaš sol. Potem vanjo zmešaš vse mokre sestavine v nežno in voljno testo. Tega pustiš vzhajati 30 minut. Medtem pripraviš nadev. V zmlete orehe vmešaš cimet, sladkor, sladko smetano, jajce, maslo  in rum ter sneg iz beljakov. Potem razvaljaš testo na približno 5 – 7 mm debelo in nanj razporediš maso. Tesno zviješ in položiš v pomaščen pekač. Nato naj vzhaja približno eno uro. Ko je vzahano, ga prebodemo  vse do dna, da gre zrak ven (tako ne bodo plasti odstopile ena od druge) in pečeš cca slabo uro na 170 stopinj.

  • Share/Bookmark

Orodja te kuharice (lito železo in damaščansko jeklo)

Pa smo pri posodah. Vsaka bo vedno hvalila svoje. Po drug strani gre pa tudi za stvar navade. Doma smo imeli piskre ralzličnih proizvajalcev, izdelav in kakovosti. Enako je veljalo za ponve in nože.  Pravzaprav vsemu temu sploh nismo posvečali pozornosti. Ko pa sem se selila na svoje in opremljala svojo kuhinjo sem želela najboljše. To seveda ne pomeni najdražje. Prvo posodo, ki sem jo sama kupila je bil ogromen vok, ki sem ga privlekla s Tajske. Seveda nisem bila pozorna na kakovost in kmalu sem ugotovila, da je bil tiste vrste “za turiste” – zbit iz tanke kovine na katero se je lepilo in prižgalo vse kar se je notri kuhalo. Podobno tistim poceni kitajskim ponvam, ki se jih lahko kupi za par evrov. No potem pa sem prebrala to in ono o litoželeznih posodah in te so me za vedno prepričale.

Ponve iz surovega litega železa je treba imeti rad. Resno. Z njimi je kar nekaj dela. Vsaj na začetku, ko jo oblikujemo v pravo orodje. Surovo litoželezno ponev je treba pred uporabo namreč povsem premazati z oljem potem pa peči v pečici. Tako se zapirajo pore in postane manj porozna. Z njimi moramo biti na začektu zelo potrpežljivi. Z vsako uporabo se ustvari lep, črn sloj, ki naredi dno nelepljivo – kot pri teflonski recimo.. Ponev sčasoma postaja cela črna in zelo, zelo grda. Po uporabi je ne peremo z močnimi čistili – ponavadi se jo le obriše. Popolnoma suha mora biti, saj vsaka kapljica lahko aktivira rjavenje. Po vsaki uporabi jo je priporočljivo celo malo namazati z oljem. Da, rad jih je treba imeti.

Pri ostali posodi, piskrih, kozicah, pa je pomembno to, da imajo zelo debelo dno. Meni so se priljubile posode francoskega proizvajalca LeCreuset. Lepe in učinkovite so in enako jih lahko postavimo direkt v pečico – kar je ugodno za pečenke, enolončnice… Prav tako so iz litega železa le, da so jih že emajlirali in oblekli v lepe barve. Tako je uporabnikom prihranjeno vse tisto, kar sem opisovala zgoraj.

In nož? Najprej sem seveda želela imeti cel set lepih in dobrih nožev. Mislim, da jih je bilo 8 ali pa 9 v kompletu. Lepo so mi služili. Potem pa sem v dar prejela izjemen in čudovit nož japonskega proizvajalca in danes bi vseh tistih 9 lahko vrgla v smeti. Moj Santoku nož prihaja iz mesta Takefu. Narejen iz  32 slojnega damaščanskega jekla – legendarnega jekla, iz katerega so včasih delali in še delajo meče (in nože). Legendarnega pa da zato, ker naj bi bil tako oster, da je prerezal vsak meč s katerim je prišel v stik, celo skale. Tako pravijo zgodbe. Jaz vam lahko povem le to, da imam občutek, kot da bi z njim lahko rezala karkoli brez karšnegakoli napora. Ampak tega ne počnem. Uporabljam ga le za rezanje živil. Kot pravi japonski pregovor – za sekanje drevesa uporabiš sekiro… To je moj nož.

  • Share/Bookmark