Opaljena tuna

Nič nimam proti surovim ribam. Sušiji so ena mojih najljubših jedi. Res pa je, da vsaka riba ni primerna za surovo uživanje, oziroma, nekaterim se po okusu bolj poda če so surove, nekaterim manj. Recimo losos je sicer vredu surov, vendar precej masten in brez izrazitega okusa, zato ga je boljši, če je dilmljen ali pa mariniran. Tuno pa, vsaj jaz, najraje jem popolnoma surovo (v sušijih, na sašimijih, solati) ali pa rahlo opaljeno. To pomeni, da jo na vroči ponvi ali plošči za trenutek popečemo, le toliko, da dobi par milimetrov vidno spremembo barve. Pečena tuna ali celo prepečena tuna je skoraj podoben greh kot prepečen file mignon ali kakšen drug delikaten kos mesa. Zavoljo užitka in v čast gurmanstvu zabišite predsodke vstran in se lotite specialitet še tak način.

Na sliki je na rezine narezan rahlo opaljen zrezek rumenoplavutega tuna, ki za sliko leži na strani krožnika, drugače pa je del solate sestavljene iz rukole, vitlofa in radiča. Solata je zalita s preprosto vinagreto iz gorčice s celimi gorčičnimi semeni, kisa, olivnega olja, popra in solnega cveta.

  • Share/Bookmark

Špargeljci v testu (recept)

Tega sem pa pripravila tako na hitro ampak kljub temu ni napačen. Gre za šparglje v testu, pa ne tistem vzhajanem ampak čisto preprostem biskvitnem testu. Torej jajca, moka, malo masla, mleko in pecilni prašek ter sol in kanček sladkorja in če bi še posebej radi koga razvajali, nastrgajte zraven še malo parmezana.. Sicer pa mislim, da recept za biskvi pozna skoraj vsakj zato o merah ni ti ne bom pisala. No, če kdo vseeno potrebuje natančna navodila, jih pa napišem. Potem pa špargeljce lepo olupimo, če so trdi. Jaz sem uporabila običajne debele, ampak če slučajno najdete tiste divje, tanke, bo zadeva še bolj fina. V pekač za kruh nadevamo testo, nanj lepo zložimo šparglje in zopet nadevamo čez testo. Spečeno izgleda kot na sliki, postregla pa sem jih za predjed.

  • Share/Bookmark

Koruzne hrenovke s čebulno pomako (recept)

Hrenovk načeloma ne jem prav pogosto ampak tale različica me vsakokrat premami. Idealen in hecen prigrizek. Kupite takšne hrenovke, k so vam všeč, jaz pa sicer svetujem kakšne domače, pristne, da bo vse skupaj še bolj okusno. Dobro se spomnim, ko smo “oblečene hrenovke” jedli enkrat za kosilo v šoli. Ker sem bila navajena hrenovke le kuhane ali pa v žemljici z dodatki, mi je bilo precej nenavadno. No… niso mi bile najbolj všeč. Testo je bilo precej debelo in premočeno z oljem.

Hrenovke na sliki sem pripravila z mešanico koruzne in navadne moke kar ojača okus. Recept pa je takle:

100 g koruzne moke, 100 g bele moke, 2 žlički pecilnega praška, ščepec pekoče paprike, ščep soli in ščepec kumine zmešaš z 200 g mleka, 2 jajci, malo olja, malo naribanega sira in malo sesekljane čebule. Dodaš moko oziroma tekočino, če je preveč tekoče ali preveč suho. Polovice hrenovk nabodeš na nabodala (nabodala prej namočiš v vodo, da se ne zažgejo) potem pa hrenovko pomočiš v testo in v vročem olju cvreš.

Čebulno pomako narediš tako da v mešalcu zmešaš 1 jajce, 1 žlico gorčice, drobno sesekljan česen, žlico limoninega soka, malo tabaska, sol, drobno sesekljan zeleni del mlade čebule in olje. V mikserju zmiksaš najprej vse razen olja potem pa olje počasi prilivaš toliko, da se omaka malce zgosti.

  • Share/Bookmark

Potica.

Za tole orehovo potico potrebuješ:

Testo: 600 g moke, 30 g, kvasa, 3 rumenjaki, 80 g masla, 3 žlice sladkorja, 2 žlici ruma z limonino lupino, 2 žlici kisle smetane, 1 žlička soli, 2-3 dcl mleka.

Nadev: 600 g mletih orehov, cimet, 1 dcl sladke smetane, 30 g masla, 1 jajce, 4 žlice sladkorja, malo ruma, sneg 3 beljakov.

Kvas zmešaš z malo mleka in sladkorja in pustiš da rahlo vzhaja. Pripraviš še zmes iz vsega mleka, masla, rumenjakov, sladkorja, kisle smetane in ruma. Moko preseješ in malce pogreješ in ji dodaš sol. Potem vanjo zmešaš vse mokre sestavine v nežno in voljno testo. Tega pustiš vzhajati 30 minut. Medtem pripraviš nadev. V zmlete orehe vmešaš cimet, sladkor, sladko smetano, jajce, maslo  in rum ter sneg iz beljakov. Potem razvaljaš testo na približno 5 – 7 mm debelo in nanj razporediš maso. Tesno zviješ in položiš v pomaščen pekač. Nato naj vzhaja približno eno uro. Ko je vzahano, ga prebodemo  vse do dna, da gre zrak ven (tako ne bodo plasti odstopile ena od druge) in pečeš cca slabo uro na 170 stopinj.

  • Share/Bookmark

Hrustljavi kruhki kot Wasa crispbread (recept)

Čeprav je meni ljubši kruh s skorjo in mehko sredico, je tale idealen za zlato rezervo, če svežega zmanjka, za kakšne močne namaze in podobno.Tehnika izdelave takšnega kruha je, zgodovinsko gledano, ena najstarejših in najbolj “preprostih”. Tako nekako so ga delali, ko so sploh začeli s peko/pripravo kruha. Hrustljavi kruhki so tipični za Skandinavijo, drugod, predvsem na Zahodu, pa so postali popularni zaradi visoke količine vlaknin in diet, ki se izogibajo pšenici. Kakorkoli, sila lahko jih je narediti kar doma.

Kruh na sliki je narejen iz domače ržene moke. Te potrebuješ 200 gramov + nekaj za posip. Nato še 5 g soli, 5 g svežega kvasa in 175 g mlačne vode.

Skupaj zmešaš moko in sol, posebej zmešaš kvas in vodo in potem to dodaš moki. Dobro zmešaš, da dobiš nežno pasto, pokriješ s folijo in pustiš 3 ure, da malo vzhaja. Najbolj primerni so teflonski pekači ampak enako dobro deluje, če spodaj podložiš papir za peko. Pekače pomokaš z rženo moko.  Testa bo dovolj za dva manjša pekača. Maso nato razmažeš po pekaču – najboljše z valjarjem ali s kakšnim dolgim nožem. Masa naj bo debela okoli 5 milimetrov. Ko je enakomerno razmazano še malo posuješ z moko nato pa pokriješ s krpo in pustiš, da na toplem vzhaja 1 uro. Pečico segreješ na 200 stopinj. Ko je testo vzhajano ga prebodeš z debelim koncem kitajske paličice. Testo lahko že pred peko razrežeš na želene velikosti ali pa ga kasneje razlomiš. Svetujem, da ga raje prej zrežeš na pravokotnike, trikotnike… Kruh pečemo okoli 40 minut oziroma tako dolgo, da postane suh in krhek. Če prenehaš s peko, ko je še malo vlažen, je potem ko se shladi lahko pretrd.

Hraniš ga v papirnati vrečki.

Popolnoma na enak način lahko pripraviš hrustljav kruh tudi iz ostalih vrst moke.

  • Share/Bookmark

Losos v ingverjevi marinadi in sezamu

To, da je losos dolgočasen je povsem krivica kuharja. Losos je čudovita, vsestranska in okusna riba, ki prenese skoraj vsakršno obdelavo, ki jo lahko dosežemo v kuhinji. V solati, v juhi, za zajtrk, na sendviču–njegovi uporabnosti res ne moreš oporekati. Recept, ki sem ga tokrat pripravljala je neke vrste fuzija med azijskimi in evropskimi sestavinami. Marinada pa tako čudovito dopolni dokaj maslen in poln okus lososa, da kar kliče po nenehnih reprizah.

Marinado narediš iz medu, limoninega soka, sojine omake (lahke ali tamari), žličke gorčice in naribanega ali drobno sesekljanega ingverja. V marinado položiš file lososa brez kože (in brez kosti)  za dobrih 30 minut. Zraven se odlično poda omakica, ki deluje tudi kot preliv za solato, celotno jed pa učinkovito poveže.

Za omako potrebuješ nariban svež ingver, rižev kis, lahko sojino omako, sezamovo olje in sezamovo pasto oz. tahini. To zmešaš v gostljato zmes.

Najboljše je, če lososa pripraviš v pečici, saj bo najbolj enakomerno pečen. Nekje okoli 6 minut na 230 stopinj, da bo srednje pečen z rahlo surovo sredico (odvisno od debeline). Na krožniku medtem sortiraš rukolo ali mlado špinačo z redkvicami, nanj naložiš lososa in vse skupaj pokapaš z omakico.

  • Share/Bookmark

Ponudili so mi ostrige v obliki srčka!

Ostrige!

“Zakaj jih goltate?” me je vprašal striček na farmi ostrig… “Zakaj? Pojma nimam… Ali se jih ne uživa tako?”  No in potem se je na široko zasmejal in mi ponudil eno, ki jo je ravno odprl. Preden sem jo stresla v usta mi je v opozorilo še enkrat rekel naj jih lepo prežvečim, kot se pač uživa hrana. In sem jo in bila je fantastična. Verjetno najboljša, kar sem jih kdaj okusila.

Gre za prav posebno vrsto imenovano “Sydney rock oyster”, endemično za Avstralijo in Novo Zelandijo. Njihovo vzrejanje je bojda precej nezahtevno, sploh dandanes, ko so izpopolnili tehnike. Pa da ne boste mislili, da gre za kakšne hi-tech zadevščine. Sploh ne! Vse kar potrebuješ je zaliv s čisto morsko vodo in nekaj ostrig. Striček je povedal, da same poskrbijo za “oploditev” ko se drstijo, in od tega dne pa nekje do 3 tedne kasneje se prilepijo na neko trdo podlago (skale in podobno), ustvarijo rahlo lupino in ta se s časom debeli in v njej raste okusna živalica.

Seveda so včasih morali iz teh skal lastnoročno z nožem dol strgati ostrige, rasle so ena na drugi, v več plasteh in vse skupaj je bilo precej zamudno in izčpajoče preden so jih nabrali, zato so te “tehnike” malce priredili. Sedaj uporabljajo, še zmeraj zelo analogne pripomočke, ki pa so zelo učinkoviti. Na dno dajo plastične palice, na katere se larve ostrig pritrdijo, tam rastejo nekaj tednov, potem pa to palico zvijejo, male školjke popadajo dol, te stresejo v mreže s plovčkom in jih pustijo še nekaj časa v vodi, da odrastejo na pravo velikost. Tam se ne sprijemajo, ker jih tresenje in valovanje vesčas premetava.

Potem so pa začeli eksperimentirati še malce drugače in ugotovili, da lahko “posilijo” obliko ostig. Če dajo male ostrigice v modelček in tam odrašča, se njena oblika prilagodi obliki modelčka in evo… na krožnik prinesejo zaljubljencem ostrige v obliki srčka! Kako pocukrano! :)

Size matters pravijo “veliki fantje”, kot jim posmehljivo rečejo farmerji. To so tista velika podjetja, ki vladajo prehrambeni industriji. Teh ostrig ravno zato niti ne izvažajo, povpraševanje pa je na bolj lokalni ravni v bližnjih hotelih, restavracijah itd.

Pacifiške ostrige so vsaj trikrat večje kot so te ostrige, a zmanjka jim pri okusu. Pacifiške so precej manj “okusne” in bolj “trde” kot skalne ostrige, zato pravijo farmerji, da smo se jih zahodnjaki navadili goltati. Spodaj na sliki je približna primerjava med pacifiško ostrigo in skalno ostrigo. Na tisti sliki desno je pa prizor iz delavnice, kjer zaposleni z električno ostjo previdno razprejo lupine.

Torej, kar sydneyska skalna ostriga izgubi na velikosti, dobi na okusu. In ne samo enkrat. Ni primerjave. In če jih kupiš po 1 dolar za kos, pobrane in odpre nekaj ur prej in v obliki srkčka?… se za vedno vtisnejo v spomin.

  • Share/Bookmark

Pojedla sem dinozavra (krokodilji shish kebab)

Krokodili so stari tam nekje okoli 200 milijonov let – seveda so danes veliko manjši kot so bili včasih, še vedno pa gre za sorodstvene vezi s tistimi, ki so živeli v času dinozavrov in zato jih utemeljeno lahko imenujemo dinozavri :)

No in eden je pristal tudi na mojem krožniku – torej bila sem na obisku na eni bolj znanih krokodiljih farm v Avstraliji, kjer kot “ostanke” od pridelave krokodiljih kož, ponudijo krokodilje meso.

Gojenje krodkodilov je dokaj nezahteven in precej dobičkonosen posel. Pri tej dotični farmi kupujejo tudi znane modne znamke kot so Prada, Gucci, LV, materiale za svoje izdelke. Krokodilje usnje je najbolj trpežno usnje in ko smo primerjali 100 let stare izdelke z najnovejšimi, kakšne posebne razlike, razen pri dizajnu, ni bilo. Torej na farmi je približno 20 stalnih krokodiljih parov in ti skrbijo za podmladek. Večinoma ostane par dlje časa zvest drug drugemu. Kože ponavadi pridobijo le od samcev, ki so stari okoli 3 leta.

Za nadebudne obiskovalce pa na farmi pripravijo tudi različne krokodilje “dobrote” kot so zrezki, hamburgerji, shish kebabi… Nekaj mesa prodajo tudi trgovinam. Krokodilje meso pa pravzaprav… ni nekaj posebnega. Je bele barve, precej trdo je in nima nekega intenzivnega okusa. Nekaj med piščancem in ribo vendar bolj blago. Imelo naj bi več holesterola. Po pravici povedano ga ne bi še enkrat naročila. Morda je boljši okisan, kot ga pripravijo na Kubi. Sicer pa, zanimiva izkušnja. Darwin bi se smejal :)

  • Share/Bookmark

Najbolj simpl najbolj dobra juhca!

Tale juhica je ena mojih najljubših, zato ker se jo naredi v točno 5 minutah in ker je doooooobra. Gor na slikci je še file pacifiškega jezika, zato bom navedla tudi tak recept. Vodo segrejemo (skoraj do vrelišča) in vanjo stresemo na drobno narezan brokoli. Kuhati ga pustimo le par minut, da ohrani barvo in vse dobro. Ko se to naredi stresemo brokoli v mikser, dolijemo nekaj vode v kateri smo ga kuhali (pa ne preveč, da ni juha preredka) – če pride juha pregosta, še dolijemo vode. Preden zmiksamo dodamo malce soli, popra in žlico kisle smetane. To dobro zmiksamo, da pride nežna gostljata juhica. Juho takoj postrežemo. V juho se poda kakšna bolj mastna riba. Jaz sem v maslu popekla pacifiški jezik. Juhico dokončamo s popečenimi stretimi orehi in olivnim oljem.

  • Share/Bookmark

Zdrav apetit vrhunskega kuharja

gordon-ramsay-healthy-appetite.jpg

Pred kratkim sem prišla z daljšega potovanja v tople kraje in ko človek doživi 50 stopinj razlike, zdrava pamet pravi, da je potrebno poskrbeti za vitaminčke in njihovo družbo, da se ne prehladiš. In več kot umestna je knjiga, ki jo imam že nekaj časa na kuhinjski polici – Healthy Appetite od Gordon Ramsaya. Vsem nam je popolnoma jasno, da hrana v restavracijah ponavadi ni ravno nizkokalorična, sploh če te zanese v kakšno izmed boljših. Maščobe v smetanah, maslu, oljih in tako dalje so ena glavnih sestavin v kuhinjah. No in malo za spremembo je tokrat od Ramsaya v tej knjigi nekaj odličnih, nizkokaloričnih, svežih in lahkih receptov. Za preventivo, kurativo ali razne shujševalne akcije.

Za večerjico se najde v njej kup solatk (solata iz mešanega zelja na primer), kosila se slišijo v stilu lignji s pečenimi paprikami in svetlim fižolom ali pa ribje tortice na posteljici leče s prelivom iz inčunov… Pa seveda lahke sladice kot so jabolčni zavitek, jabolčna pita, pavlova, sorbeti, skutina tortica… Za razliko od njegovih ostalih knjig se v teh receptih izogiba masla in smetane ter več se kuha na pari, žaru ali z olivnim oljem. In ravno zaradi tega to knjigo večkrat primem v roke kot ostale njegove. Me vsaj srce ne boli (ko topim žlice masla)… pa skoraj tako dobri so kot tisti drugi recepti. Aja.. mislim, da je tale knjiga izšla ravno po tem, ko je on občutno shujšal in začel voditi bolj “zdravo” življenje, kot pravi. Od takrat tudi v vseh njegovih restavracijah obstaja nizkokalorična opcija na menijih.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »