Medium Raw – Anthony Bourdain

Med potovanjem po Indokini sem prebirala knjigo Anthonyja Bourdaina, Medium Raw – A Bloody Valentine to the World of Food and the People Who Cook. To je njegova druga ne-kuharska knjiga. Po uspehu njegove prve – Kitchen confidential, je prenehal delovati kot kuhar in se raje posvetil svoji pisateljski karieri, na katero je upal že vse od začekta… pa ga je potem pot zanesla v kuhinjo kjer je delal dobrih 25 let.

O vsem tem govori tudi v svoji drugi knjigi, v prvem poglavju kjer povzame prvo knjigo in govori o karakterjih ki smo jih takrat spoznali, obuja spominje njegovega “rokernrol” žviljenja, droge, ženske… V enem od poglavij omenja jedi, ki so mu najbolj ostale v spominu in jih je spoznal na svojih popotovanjih za snemanje oddaje na Food networku. Ravno ko sem bila na poti v Vietnam sem začela brati to poglavje, kjer je več kot razvidno, da je Bourdain popolnoma zaljubljen v Vietnam in njihovo najbolj tipično jed Pho.

Par poglavij je rahlo dolgočasnih a kljub temu humoristično/sarkastično – tipično Bourdainovsko obarvanih. Sploh ko govori o zamerah s svojim rivalom, prav tako kritiku, ko se posmehuje Alice in ko govori o razsežnostih in odgovornostih, ki jih prinaša očetovsto. Meni najljubše je poglavje Heroes and Villains kjer izpostavi najboljše in najbolj zloglasne chefe tega časa. Omeni in oceni svoje najljubše restavracije. Še posebej hvali kuharja Davida Changa. Zaradi vseh superlativov, ki mu jih nameni, je prepričal tudi mene, da sem v New Yorku obiskala njegovo restavracijo Momofuku Ko. Obiskala sem jih še nekaj iz omenjene knjige  - o katerih bom seveda napisala tudi kratke recenzije.

Knjiga se prebere s slastjo, če je bralcu všeč Bourdainov tip pisanja. Meni je. Spoh, ko s čutno preciznostjo opisuje jedi, ko je sarkastičen in rahlo črnogled. Je žmohtna, okusna – srednje surova!

  • Share/Bookmark

Anthony Bourdain: Kuhinja strogo zaupno

Končno mi jo je supelo dobiti v roke. Knjigo. Strani so kar letele med prsti, tako prijetno so me zabavale štorije iz njegovih kuhinj in osebnega življenja. Če te ne motijo kletvice, zaskrbljujoče informacije o ravnanju s hrano v restavracijah, če ljubiš hrano in če ne obsojaš, potem bo tebi, kot je bila meni, tale knjiga izredno všeč. Nekje na sredini knjige se ti seveda zdi, da so prav vsi kuharji totalni kreteni, ki imajo eno samo dobro lastnost – da uživajo v hrani, v grlu začutiš cmok, ker veš, da obstaja velika verjetnost, da so ti kdaj postregli s čim kar še pes ne bi maral in ti si za to pomijo veselo plačal. Tragikomčni opisi pripetljajev v kuhinji, pijančevanja, zadevanja in seveda tako težaškega, ki ga večina od nas ne bi zdržala. Kuhanje ni bluzenje, ni umetnost, gre za natančnost, konsistenco, pravila in tehnike, gre za obrt.

Knjiga ima grenek priokus in vso to sranje, šovinizem in grdobije, ki se ponavadi dogajajo v kuhinjah… Če človek ne bi ljubil, zares ljubil hrane, po vsem kar se mu je v življenju pripetilo, verjetno ne bi več opravljal tega poklica. Da imaš željo v takih pogojih vsak dan znova piliti svojo odličnost moraš biti delno psihopat in delno mazohist – denar nikoli ni dovolj močno gonilo. Na kolena padem pred tiste ženske, ki zdržijo uspeti v tem poklicu.

  • Share/Bookmark