“Šporget” na sonce

Preden človek sploh pride do te na konec sveta odmaknjene vasice je treba prevoziti kilometre in kilometre neutrjenega cestišča, v zraku vlaga na minus in močno, svetlikajoče, do daske nažigajoče sonce. Ampak načrtujte prihod nekje med poldnevom in 16. uro kajti kasneje strežejo le sendviče, ker zmanjka “štroma”.

Vasica Villlaseca (ironično ime pomeni – suha vas) v Čilu je namreč znana po svojih sončnih kuhinjah. Ne, to ne pomeni, da v kuhinje sije sonce in jih lepo osvetli temveč, da prebivalci za pripravljajo svoja kosila z uporabo neposredne sončne energije. Bojda se je cela zadeva začela zaradi tega, ker v tistih predelih primanjkuje lesa in je le-ta zelo dragocen.

Zgodba je stara in znana – deforestacija seveda. Pred kakšnim dvajsetimi leti so si na čilski univerzi izmislil te preproste solarne pečice in stvar se je tako dobro prijela, da jih danes uporablja večina krajanov. Imajo celo restavracijo ali dve kjer lahko specialitete skuhane s pomočjo sonca preizkusimu tudi zvedavi turisti. Pečice izgledajo precej analogno – pravzaprav gre za škatlo z odbojnikom. Cela zadeva je narejena iz kovine, saj se notranji del, kamor položimo jedi segreje do 180 stopinj celzija. Torej kot običajna pečica. Notri pečejo vse od pečenk in sladic in kuhanih enolončnic, obar itd.

V Villiseci sije sonce 310 dni na leto, preostale dni pa verjetno uproabijo stari dobri plin.

Torej, če je komu dolgčas, pa naj poskusi narediti takšno peč. Me prav zanima, če rata tudi pri nas, kjer sonce ni tako blizu. Hm, mogoče jo poleti iz firbca še sama naredim. O rezultatih poročam.

  • Share/Bookmark