Orodja te kuharice (lito železo in damaščansko jeklo)

Pa smo pri posodah. Vsaka bo vedno hvalila svoje. Po drug strani gre pa tudi za stvar navade. Doma smo imeli piskre ralzličnih proizvajalcev, izdelav in kakovosti. Enako je veljalo za ponve in nože.  Pravzaprav vsemu temu sploh nismo posvečali pozornosti. Ko pa sem se selila na svoje in opremljala svojo kuhinjo sem želela najboljše. To seveda ne pomeni najdražje. Prvo posodo, ki sem jo sama kupila je bil ogromen vok, ki sem ga privlekla s Tajske. Seveda nisem bila pozorna na kakovost in kmalu sem ugotovila, da je bil tiste vrste “za turiste” – zbit iz tanke kovine na katero se je lepilo in prižgalo vse kar se je notri kuhalo. Podobno tistim poceni kitajskim ponvam, ki se jih lahko kupi za par evrov. No potem pa sem prebrala to in ono o litoželeznih posodah in te so me za vedno prepričale.

Ponve iz surovega litega železa je treba imeti rad. Resno. Z njimi je kar nekaj dela. Vsaj na začetku, ko jo oblikujemo v pravo orodje. Surovo litoželezno ponev je treba pred uporabo namreč povsem premazati z oljem potem pa peči v pečici. Tako se zapirajo pore in postane manj porozna. Z njimi moramo biti na začektu zelo potrpežljivi. Z vsako uporabo se ustvari lep, črn sloj, ki naredi dno nelepljivo – kot pri teflonski recimo.. Ponev sčasoma postaja cela črna in zelo, zelo grda. Po uporabi je ne peremo z močnimi čistili – ponavadi se jo le obriše. Popolnoma suha mora biti, saj vsaka kapljica lahko aktivira rjavenje. Po vsaki uporabi jo je priporočljivo celo malo namazati z oljem. Da, rad jih je treba imeti.

Pri ostali posodi, piskrih, kozicah, pa je pomembno to, da imajo zelo debelo dno. Meni so se priljubile posode francoskega proizvajalca LeCreuset. Lepe in učinkovite so in enako jih lahko postavimo direkt v pečico – kar je ugodno za pečenke, enolončnice… Prav tako so iz litega železa le, da so jih že emajlirali in oblekli v lepe barve. Tako je uporabnikom prihranjeno vse tisto, kar sem opisovala zgoraj.

In nož? Najprej sem seveda želela imeti cel set lepih in dobrih nožev. Mislim, da jih je bilo 8 ali pa 9 v kompletu. Lepo so mi služili. Potem pa sem v dar prejela izjemen in čudovit nož japonskega proizvajalca in danes bi vseh tistih 9 lahko vrgla v smeti. Moj Santoku nož prihaja iz mesta Takefu. Narejen iz  32 slojnega damaščanskega jekla – legendarnega jekla, iz katerega so včasih delali in še delajo meče (in nože). Legendarnega pa da zato, ker naj bi bil tako oster, da je prerezal vsak meč s katerim je prišel v stik, celo skale. Tako pravijo zgodbe. Jaz vam lahko povem le to, da imam občutek, kot da bi z njim lahko rezala karkoli brez karšnegakoli napora. Ampak tega ne počnem. Uporabljam ga le za rezanje živil. Kot pravi japonski pregovor – za sekanje drevesa uporabiš sekiro… To je moj nož.

  • Share/Bookmark